Psihoanaliza je tako rekoč mati vseh psihoterapij.

Freud je postavil njene temelje, na katerih pa se vseskozi razvija. Freud je prvi proučeval nezavedno in principe njegovega delovanja. Ugotavljal je, da je naša zavest le vrh ledene gore, medtem ko se v potopljeni globini skriva naše nezavedno, polno primarnih želja in impulzov. Skozi psihološki razvoj posameznika so se neprijetni spomini, občutki in nerazrešeni konflikti iz otroštva z obrambnim mehanizmom izrinili iz zavesti. Kljub temu, da se nezavedni procesi odvijajo izven zavesti, pa vplivajo na naše delovanje.

Kako deluje naš psihični aparat?

Freud je opozarjal, da človek ni svoboden v svojem čutenju, mišljenju in delovanju, ker ga zares vodi nezavedno.

Za razlago psihičnega delovanja je postavil strukturni model duševnosti, ki ga deli na: ono (id), jaz (ego) in nadjaz (superego). Ono in nadjaz sta nezavedna, prav tako pa tudi velik del jaza. Jaz mora služiti trem gospodarjem; onemu, torej gonskim zahtevam in željam, ki jih mora socializirati, ker je podrejen tako zunanjemu svetu, kakor tudi notranji vesti – nadjazu. Jaz se pod stalnim pritiskom, da vzpostavlja ravnovesje med temi organizacijami, sam razvija.

Kakor se otrok skozi razvoj podreja staršem, tako se tudi jaz podreja ponotranjenim starševskim likom – nadjazu, ki v obliki notranje vesti skozi življenje nosi starševske zapovedi in prepovedi. V kolikor njihov glas v posamezniku ostaja dominanten in tiranski, si bo sam pretirano odrekal vse, kar mu je lepo v življenju. Tako rekoč bo živel za druge.

V nezavednem so zapisane vse naše prilagoditve na okolje in obrambe, ki smo jih ustvarili v najzgodnejšem razvoju. Ti zapisi, oziroma nevronske povezave, ki so se takrat vzpostavile, nas vodijo skozi življenje. Človek deluje po shemi, ki si jo je ustvaril v prvih 1000 dnevih svojega življenja. Kasneje se izkušnje le ponavljajo, kakor bi odtiskoval pečatnik. Da se spremeni pečat, pa je potrebno spremeniti pečatnik. Za to je potrebno najprej zbrusiti obstoječo gravuro, da se lahko naredi nova, kar se dogaja v dolgotrajni psihoanalizi.

Kako deluje psihoanaliza?

Psihoanaliza je najstarejša in najbolj prestižna oblika psihoterapije in če ne bi delovala, bi seveda prva propadla. Vendar pa se je potrebno zavedati, da je ta dolgotrajen in večkrat boleč proces, ki se ne ukvarja s hitrim olajšanjem, temveč s trajnimi spremembami. Preko ubeseditve svojih čustvenih spominov, občutkov in pričakovanj se povečuje samozavedanje na račun preglasnih ponotranjenih likov.

Psihoanalitične seanse lahko potekajo enkrat tedensko vis-à-vis ali večkrat tedensko na kavču. Seansa traja 45 do 50 min. Ležanje na kavču omogoča pacientu nemoteno poglabljanje v notranji svet nezavednega.

Najsi posameznik v analizi sedi ali leži, psihoanalitik ga bo spodbujal, da govori o vsem, kar mu pade na misel, čeprav se mu zdi nepomembno ali celo neumno. Misli se nizajo v asociacijski lok in lahko sestavijo popolnoma novo razumevanje nezavednih procesov. V tem oziru so dragocene tudi sanje in drobne vsakodnevne pomote, ki se pojavljajo v govoru ali vedenju. Psihoanalitik se poglobi v razumevanje osebe in njenega življenja, hkrati pa ohranja pogled na celovitost procesa. Oba sta v posebnem odnosu zaveznika, napram premočnemu glasu ponotranjenih likov, ki osebo omejujejo v življenju. Ne skozi nasvete, temveč skozi samo-spraševanje se lastne omejitve razume in nato skozi korektivno izkušnjo tudi predela.

Ljudi v psihoanalizo pripeljejo različni psihični simptomi, odnosne težave, psihosomatske bolezni ali težave v prelomnih življenjskih obdobjih, vzporedno z zdravljenjem pa pričenjajo spreminjati svojo osebnost in zaživijo svoje bistvo, osvobajajo se nezavednih spon, ki so jih ustvarili v ranem razvoju. Čustveni primanjkljaj iz ranega otroštva, ki je pustil psihične brazgotine, lahko posameznik nadomesti v posebnem odnosu s psihoanalitikom.

Tako, kakor se notranja občutja in odnosni vzorci ter pričakovanja skozi življenje ves čas ponavljajo, se ponovijo tudi v odnosu med pacientom in psihoanalitikom, to pa je priložnost, da ta svoje vzorce razpozna, doživi in ozavesti.

Psihoanaliza se ne osredotoča na same simptome, temveč išče vzroke, ki so do simptomov pripeljali ter jih iz globin nezavednega vseskozi hranijo. V zaupnem odnosu s psihoanalitikom se posamezniku skozi ozaveščanje in razumevanje nezavednih konfliktov blažijo notranje napetosti in simptomi izgubljajo svojo moč. Z osvoboditvijo pa lahko prične posameznik razvijati lastne potenciale.

Psihoanaliza je odpuščanje preteklosti za spremembe v prihodnosti.

Kontakt.