O psihodinamski terapiji

Začetki psihodinamskega pristopa v Sloveniji segajo v leto 1997

Takrat se je pri nas odprla prva psihoterapevtska skupina pod vodstvom nizozemskih in nemških psihoterapevtov. Le ti so pri svojem delu psihoanalitično teorijo razumevanja psihološkega razvoja posameznika obogatili s kreativnimi tehnikami in telesno psihoterapijo ter tako v Slovenijo pripeljali nov pogled in način dela na sebi.

Kot zapisano psihodinamska psihoterapija izhaja iz psihoanalitičnega razumevanja razvoja in delovanja osebnosti, kar med drugim pomeni, da skuša odkriti nezavedne dejavnike, ki soustvarjajo ali sprožajo neželena dejanja pri posamezniku (nenadni izbruhi jeze, nezmožnost vsakodnevnega normalnega funkcioniranja, glavoboli, želodčne težave, prisilne misli, obsesivna in kompulzivna dejanja idr.). Predpostavlja, da je simptomatika, ki jo je posameznik razvil tekom življenja posledica globljega nezavednega, bazičnega konflikta, le ta pa naj bi nastal zaradi negativnih odnosnih izkušenj iz zgodnjega otroštva in razvojnih deficitov v posameznikovem življenju.

Zato je pozornost psihodinamskega psihoterapevta usmerjena na raziskovanje zgodnjih izkušenj posameznika v otroštvu, njegovega odnosa z materjo, očetom, sorojenci in drugimi, za posameznikov razvoj pomembnimi drugimi. To pomeni, da je cilj skupnega dela psihoterapevt – klient odprava vzroka neželjenih dejanj, kar posledično pripelje do izzvena simptomatike, ki jo je posameznik razvil. Posameznik tako na čustvenem kot tudi na razumskem nivoju uvidi globlje ležeči osnovni konflikt in ga integrira v svojo strukturo. Ko poveže aktualno dogajanje z biografskimi koreninami, začenja razumevati »zakaj«: zakaj simptomatizira, zakaj se mu zdi določen problem nerešljiv ipd. Na osnovi notranjega razumevanja lahko polagoma razvije alternativne načine gledanja nase in na okolje, ter razvije drugačne vedenjske zmožnosti.

Nadgradnja

Nadgradnjo oz. dopolnitev psihoanalitičnega psihoterapevtskega dela predstavlja tudi uporaba različnih prilagojenih metod in načinov dela, predvsem tistih, ki izhajajo iz humanističnih pristopov (integrativne psihoterapije, gestalt terapije idr.). V praksi je psihodinamska psihoterapija zato izredno integrativno naravnana, saj vključuje poleg tradicionalnega načina dela (klient in psihoterapevt sedita nasproti na način, da se med njima lahko vzpostavi očesni kontakt ter kot metodo dela uporabljata predvsem govor) tudi različne telesne, ustvarjalne, gibalne, psihodramske in druge tehnike, ki bi klientu lahko pomagale pri okrevanju.

Prevladujočo vlogo tu ima, ob soglasju klienta, delo s telesom – z in brez dotika. Predpostavka je, da telo odraža čustvena in mentalna stanja ter nosi spomin zgodnjih potlačenih izkušenj do katerih zgolj verbalno nimamo dostopa. Že sam Freud je dejal, da je jaz najprej in predvsem telesni jaz. Kdaj bo psihoterapevt uporabil določeno tehniko je odvisno od njegove ocene terapevtske situacije. Vsekakor pa npr. telesne tehnike omogočajo direkten dostop do zgodnjih preverbalnih tem in nezavednega. Ne glede na uporabljeno metodo dela, klient po doživeti vsaki vaji, svoje telesne senzacije, občutke in misli skupaj s psihoterapevtom vedno verbalizira in kognitivno integrira.

Delo v okviru psihodinamskega psihoterapevtskega pristopa

lahko poteka individualno min 1x tedensko ali v skupini. Medtem, ko je individualni proces, če želimo dolgoročne nepovratne učinke, dolgotrajno delo z odprtim koncem, pa je skupinska psihodinamska psihoterapija omejena na okvirno tri leta in je zaprtega tipa, kar pomeni, da se po zaprtju skupine vanjo ni več mogoče vključiti. Na ta način se v skupini lahko vzpostavi varnost in zaupanje, kar podpira možnost za globlje razkrivanje sebe drugim v skupini. Skupinsko delo ima posebno vrednost, saj poleg individualnega dela na sebi posameznik s pomočjo kreativnih tehnik in verbalizacije raziskuje tudi lastne vzorce vstopanja v medosebne odnose, jih ozavešča in spreminja.

Vloga psihodinamskega psihoterapevta je empatična in aktivna, saj se neposredno angažira in odziva. Odnos med klientom in psihoterapevtom pa je enakovreden ter se odvija in živi v hermetično zaprtem prostoru, kjer se posameznik lahko odpira in v miru raziskuje svoj odnos do sebe in drugih. Pomeni, da so vse teme, tako prijetne kot težke, ki jih posameznik v ta prostor prinese, v njem varne ter s strani psihoterapevta zaupne, saj je psihoterapevt zavezan k etičnemu ravnanju in molčečnosti.

Psihodinamska psihoterapija je tako konsistentna s tem, čemur James Bugental (1999) pravi psihoterapija je proces, ki spremeni posameznikovo življenje.

Zapisala Metka Furlani

Psihoterapija je proces, ki spremeni posameznikovo življenje.