O psihoanalitični psihoterapiji
Psihoanaliza je tako rekoč mati vseh psihoterapij.

Kako deluje naš psihični aparat?
Kakor se otrok skozi razvoj podreja staršem, tako se tudi jaz podreja ponotranjenim starševskim likom, ter drugim avtoritetam – nadjazu, ki v obliki notranje vesti skozi življenje nosi starševske/avtoritetne zapovedi in prepovedi. V kolikor njihov glas v posamezniku ostaja dominanten in tiranski, si bo sam pretirano odrekal vse, kar mu je lepo v življenju. Tako rekoč bo živel za druge.
V nezavednem so zapisane vse naše prilagoditve na okolje in obrambe, ki smo jih ustvarili v najzgodnejšem razvoju. Ti zapisi, oziroma nevronske povezave, ki so se takrat vzpostavile, nas vodijo skozi življenje. Človek deluje po shemi, ki si jo je ustvaril v prvih 1000 dnevih svojega življenja. Kasneje se izkušnje pri posamezniku le kompulzivno ponavljajo.
Psihoanalizo so s Freudom in po njegovi smrti razvijali in nadgrajevali njegovi sodobniki in kasnejši analitiki, vendar je osnova ostala nespremenjena – psihoanalitično delo je v osnovi delo z odpori in transferjem.
Kako deluje psihoanaliza?
Psihoanaliza je najstarejša oblika psihoterapije, z najrazvitejšim in najcelovitejšim eksplanatornim sistemom in če ne bi delovala, bi seveda prva propadla. Vendar pa se je potrebno zavedati, da je ta dolgotrajen in večkrat boleč proces, ki se ne ukvarja s hitrim olajšanjem, temveč s trajnimi spremembami. Preko ubeseditve svojih čustvenih spominov, občutkov in pričakovanj se povečuje samozavedanje na račun preglasnih ponotranjenih objektov.
Psihoanalitične seanse lahko potekajo enkrat tedensko vis-à-vis ali večkrat tedensko na kavču. Seansa traja 45 do 50 min. Ležanje na kavču omogoča pacientu nemoteno poglabljanje v notranji svet nezavednega.
Najsi posameznik v analizi sedi ali leži, psihoanalitik ga bo spodbujal, da govori o vsem, kar mu pade na misel, čeprav se mu zdi nepomembno ali celo neumno. Misli se nizajo v asociacijski lok in lahko sestavijo popolnoma novo razumevanje nezavednih procesov. V tem oziru so dragocene tudi sanje in drobne vsakodnevne pomote, ki se pojavljajo v govoru ali vedenju. Psihoanalitik se poglobi v razumevanje osebe in njenega življenja, hkrati pa ohranja pogled na celovitost procesa. Oba sta v posebnem odnosu zaveznika, napram premočnemu glasu ponotranjenih likov, ki osebo omejujejo v življenju. Ne skozi nasvete, temveč skozi samo-spraševanje se lastne omejitve razume in nato skozi korektivno izkušnjo tudi predela.
Ljudi v psihoanalizo pripeljejo različni psihični simptomi, odnosne težave, psihosomatske bolezni ali težave v prelomnih življenjskih obdobjih, vzporedno z zdravljenjem pa pričenjajo spreminjati svojo osebnost in zaživijo svoje bistvo, osvobajajo se nezavednih spon, ki so jih ustvarili v ranem razvoju. Čustveni primanjkljaj iz ranega otroštva, ki je pustil psihične brazgotine, lahko posameznik nadomesti v posebnem odnosu s psihoanalitikom.
Tako, kakor se notranja občutja in odnosni vzorci ter pričakovanja skozi življenje ves čas ponavljajo, se ponovijo tudi v odnosu med pacientom in psihoanalitikom, to pa je priložnost, da ta svoje vzorce razpozna, doživi in ozavesti.
Psihoanaliza se ne osredotoča na same simptome, temveč išče vzroke, ki so do simptomov pripeljali ter jih iz globin nezavednega vseskozi hranijo. V zaupnem odnosu s psihoanalitikom se posamezniku skozi ozaveščanje in razumevanje nezavednih konfliktov blažijo notranje napetosti in simptomi izgubljajo svojo moč. Z osvoboditvijo pa lahko prične posameznik razvijati lastne potenciale.
Zapisala Ana Matijevič
Psihoanaliza je odpuščanje preteklosti za spremembe v prihodnosti.