Psihoanalitična perspektiva po ogledu filma Čarovnik iz Oza

Na decembrskem filmskem srečanju smo si ogledali film, ki ima že krepko čez osemdeset let, a je še vedno aktualen. Umetniška dela se ne postarajo, ker umetniki intuitivno nagovarjajo in izbirajo teme, ki so univerzalne in brezčasne – podobno kot v nezavednem ni časovnih ali prostorskih omejitev.

Film je bil posnet po knjižni predlogi L. Frank Baum a iz leta 1900 The Wonderful Wizard of Oz. V obdobju štiridesetih do nekako osemdesetih let 20. stoletja je bilo v Ameriki zaznati močan vpliv psiholoških tem, saj se je mnogo Judov in tudi psihoanalitikov pred nacisti umaknilo iz Evrope v Ameriko.

V preprosti, otroški zgodbi se skrivajo elementi aktualne psihoanalitične teorije nezavednega, razvojnih teorij in objektnih odnosov, s poudarkom na separaciji. Po Jungovem pojmovanju lahko sklepamo, da gre za zgodbo individuacije. Like in filmske prizore je mogoče interpretirati kot dele psihe, kot strahove ali želje in kot dinamiko notranjih konfliktov. Psihoanalitične interpretacije so seveda lahko zelo subjektivne, a vendarle pomenljive. Presežek filma pri opazovanju psihičnih procesov je morda ravno v tem, da psihično dinamiko ne le razumemo, kot to ponujajo edukativni teksti, ampak jo tudi doživimo oz. podoživimo, kar je tudi namen psihoanalitičnih seans. Film tako postane terapevtska seansa, če se mu seveda prepustimo.

Deklica Dorothy živi z teto, stricem in delavci na odmaknjeni kmetiji, in je sirota. Zunanje okoliščine njenega odraščanja nakazujejo morebitno problematičnost psihosocialnega razvoja. Sorodnika sta nadomestna objekta, vendar se teta in stric ne pojavita v njenem nezavednem oz. nista ponotranjena objekta. Teta Ema simbolično ne zmore popeljati deklice v odraslost, ker to lahko stori samo mama ali idealizirajoči objekt. Dobra vila s severa izpolni funkcijo zaščite in vodstva. “Lahko bi bila tudi transcendenca ali intuicija,” je povedala Romana Kress, psihoterapevtka in predavateljica transpersonalne psihoterapije.

Vprašanje, ki je “light motiv” v filmu, je, kako stopiti na pot odraščanja/individuacije.

V filmu Dorothy “pade” v nezavedno, ko se med neurjem udari v okno in pade v nezavest. Nezavedno se bolj intenzivno dogaja med spanjem, v polsnu, med hipnozo in med psihoanalitičnimi terapijami. Dorothy pada v spiralo in podoben občutek padanja je prisoten tudi med hipnotično indukcijo ali padanjem v sen.

Zbudi se v nov svet, poln barv in veselja, v svoje otroško stanje. Palčki jo pospremijo na rumeno pot, ki naj bi jo pripeljala do mogočnega in strašnega čarovnika iz Oza, ki ji lahko pomaga pri vrnitvi domov. Potovanje v individuacijo začne s tem, da stopi na pot, ki jo pelje preko različnih (razvojnih) stopenj. Dobra vila ji podari rdeče čeveljce, ki jih sname mrtvi čarovnici Vzhoda. Rdeče čeveljce, ki jih dobi od mrtve čarovnice (matere) oz. dobre vile (ideal matere) ji omogočijo vrnitev domov. Vendar tega še ne ve. Otroški del jo nagovarja naj se obrne po pomoč mogočnemu čarovniku iz Oza, ki je večplasten in lahko simbolizira avtoriteto in morda očeta.

Mogočni čarovnik iz Oza živi v Smaragdnem mestu, kar je asociacija na kristal zelene barve, ki ima bogato simboliko povezano z intuicijo in odprtostjo srca. Po drugi strani pa strahospoštovanje čarovnika pomeni otroško iluzijo moči in avtoritete, idealizacijo, ki jo otrok potrebuje na poti odraščanja. Mesto se samo zdi “smaragdno”, v resnici pa so stavbe (in ljudje
v njih) izkažejo za čisto običajne.

Na rumeni opečnati poti poti se Dorothy pridružijo pomočniki. Strašilo, ki si želi pameti, pločevinasti mož, ki potrebuje srce in lev, ki mu kot kralju živali manjka poguma so duhoviti sopotniki in hkrati močni simboli. So ponotranjeni objekti resničnih oseb s pomočjo katerih razvijamo vrednote in črpamo moč za nadaljevanje poti. Kot vse kar se dogaja v nezavednem so tudi liki večplastni, njihove pomanjkljivosti pa se izkažejo kot otroška želja po potrditvi in zrcaljenju.

Od preprek, ki jih Dorothy srečuje na poti, bom omenila le makovo polje, ki ga hudobna čarovnica postavi na pot. Omamljanje in spanje v makovem polju je lep prikaz umikanja od odgovornosti in vztrajanje v coni udobja in varnosti, ki nam jo lahko nudijo znani vzorci vedenja, četudi so v razvojnem procesu škodljivi ali neustrezni.

Dorothy je mogočni čarovnik naročil, da naj v zameno za pot domov prinese čarobno palico Hudobne čarovnice, ki pa si želi njene rdeče čeveljce, ki jih je dobila od Dobre vile. Simbolno deklico na poti osamosvajanja ustavlja negativni introjekt matere simboliziran v liku Hudobne čarovnice Zahoda. Čarovnici pomagajo demoni/ opice, ki so simboli posnemanja matere. Rdeči čevlji, ki se jih želi čarovnica polastiti, pa lahko simbolizirajo vstop deklice v (spolno) zrelost, kar negativni introjekt želi preprečiti. Zelen obraz je lahko znak zavisti, tekmovanje negativnega introjekta z pozitivnimi aspekti matere.

Dorothy pred smrtjo (trauma) rešijo zvesti sopotniki (vrednote), po nesreči pa Dorothy zlobno čarovnico polije z vodo, da se le – ta razblini v dim. Naključja so vendarle sinhronicitete meni Jungu. Naključje oz. nesreča tako postane neizogibna, da deklica mater sprejme v celoti in s tem tudi odgovornost za svoje življenje oziroma vstop v odraslost.

Urška Battelino, predavateljica in psihoterapevtka psihoanalitične smeri, je povezala odnos hudobne čarovnice in Dorothy z odnosom med narcisističnim moškim in žensko, ki se le s težavo umakne iz odnosa in pogosto vztraja v regresiranem psihološkem stanju.

Dorothy ves čas spremlja pes Toto, ki simbolizira psihoterapevtsko pomoč. Je trikster, ki pomaga in tudi nagaja in se tudi v nezavednem ne spreminja. Dorothy ne zmore brez njega, a jo pogosto tudi ujezi. Pri delu s pacienti se psihoterapevt pogosto pojavi v t. i. inicialnih sanjah v različnih oblikah ali tudi v svoji “zemeljski” obliki.

Toto (psihoterapevt) je tudi tisti, ki razkrije “strašnega” čarovnika, ki se izkaže kot prestrašen lik, ki si prav tako želi domov. Ta simbolika se nanaša na notranje strahove in travmatska doživetja, ki razkrita izgubijo svojo moč. Psihoterapevtska pomoč je ključna, a brez sodelovanja pacienta ne gre.

Dorothy čarovnik povabi v balon, da bi se skupaj vrnila domov, a trickster, Toto ji ponagaja in čarovnik odleti sam. Idealizacija se umakne resničnosti in Dorothy simbolno z introjektom dobre matere (rdeči čeveljci) najde svojo pot domov. Morda bi v tem dejanju lahko prepoznali ugodno razrešitev Ojdipovega kompleksa in identifikacije hčere z materjo. Dorothy tako kljub neugodnim razmeram, ker je odraščala brez matere in očeta, le najde pot k sebi (domov). Sporočilo filma je torej optimistično in nagovarja vlogo nadomestnih pozitivnih objektov in moč korektivne izkušnje.

O filmu bi lahko pisali še in še. Morda je omenjeni prispevek le uvod in vzpodbuda za nadaljne razmišljanje. Za sporočilnost, ki jo umetnost ima v izobilju in jo velikodušno ponuja pa smo lahko le hvaležni.

Avtor: Mag. Irena Zagajšek

Specializantka psihoanalitične psihoterapije in publicistka
Predsednica Društva za promocijo duševnega zdravja

Vir slike: (Allstar/MGM)