Objavljamo zapis naše članice Metke Furlani, ki je bil objavljen v Pismih bralcev Sobotne priloge Dela (26. 8. 2023) kot odziv na članek dr. Brede Jelen Sobočan z naslovom “Instantne rešitve za psihoterapijo” (Sobotna priloga Dela, 5. 8. 2023).
” Članek dr. Brede Jelen Sobočan “Instantne rešitve za psihoterapijo” izraža njeno prepričanje, da diplomanti nemedicinskih fakultet niso strokovno usposobljeni za izvajanje psihoterapije, ampak izključno za psihosocialno svetovanje.
Med drugim dr. Jelen Sobočan navaja: »Psihoterapija je način zdravljena duševnih motenj in bolezni s psihološkimi sredstvi. To je torej oblika zdravstvene dejavnosti. Zdravstveno dejavnost pa opravljamo strokovnjaki, ki smo zavezani obstoječi zdravstveni zakonodaji, ki zgledno skrbi za našo strokovno usposobljenost. Zagotavlja, da so znanja, ki jih nabiramo ustrezna.« Piše: »Psihoterapijo lahko delajo primerno izobraženi ljudje v zasebni dejavnosti ali v javni mreži. Pomembno je, da naziv psihoterapevt iskalcu pomoči pove, da je ta strokovnjak nekdo, ki ima tovrstno podlago za svoje posege v njegov um in njegovo nezavedno. Diplomanti nezdravstvenih fakultet pa lahko ponudijo odlično psihosocialno svetovanje«, ne pa, po mnenju dr. Jelen Sobočan, psihoterapije. Pravi tudi, da je zanjo kot stroko moralna dolžnost, da postavi meje strokovnosti in nadaljuje: »Ne bi želela, da me vozi pilot, ki to zares ni. In ne bi želela, da me uči učitelj, ki to zares ni. Sploh pa ne bi želela, da se v mojo glavo naseli psihoterapevt, ki to zares ni.« Pravi, da je zanjo ločnica izobrazba in nadaljuje: »Torej, za bolnike je dokaj pomembno, da bi sprejeli, da prijaznost ni dovolj, če nekdo s premalo znanja dela preresne operacije«. Hkrati pa je njeno mnenje tudi (kar vsaj malo ovrže njen dvom v usposobljenost psihoterapevtov, ki ne izhajajo iz zdravstva), da imajo mnogo teoretičnega znanja, da so mnogi nadarjeni in vsi najbrž delovni.
Zgoraj navedena stališča, z izjemo zadnjega, so lahko škodljiva za tiste bralce, ki obiskujejo psihoterapijo izven zdravstvene dejavnosti ali razmišljajo o tem, da bi jo obiskovali. Vnašajo nepotreben dvom, pri nekaterih lahko tudi nezaupanje in strah. Nič v življenju ni črno belo in nikoli ne moremo z neomajno gotovostjo trditi, da so vsi tisti, ki niso mi, nestrokovni in nezmožni (v našem primeru izvajanja psihoterapije). Znotraj vsake stroke imamo kakovosten, manjkakovosten in nekakovosten kader. Vsaka fakulteta ali izobraževalna ustanova izobrazi odlične, dobre, manj dobre in žal tudi nekaj slabih posameznikov. Ker ne gre toliko za stroko ali izobraževalno ustanovo, ampak bolj za posameznika, ki je odgovoren do sebe in drugih ali pa pač ni. Zato je pomembno, da se ve, da so tako diplomanti nezdravstvenih fakultet kot tudi vsi tisti, ki smo se za psihoterapevte izobraževali še pred nastankom t. i. nezdravstvenih fakultet ter smo se preko verodostojnih društev vključili v Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo (SKZP), ki je krovna organizacija na področju izvajanja psihoterapije v Sloveniji, trdo delali, da smo prišli do naziva psihoterapevt. Evropsko združenje za psihoterapijo (EAP), pod katerega sodi tudi SKZP, ustanovljeno leta 1991, združuje 120.000 psihoterapevtov in 128 psihoterapevtskih organizacij iz 41 evropskih držav. V skladu s strasbourško deklaracijo o psihoterapiji iz leta 1990 in v skladu s cilji Svetovne zdravstvene organizacije podpira in zagotavlja najvišje standarde usposobljenosti in strokovnosti vseh psihoterapevtov z evropsko diplomo iz psihoterapije (EDP). Naj navedem le nekaj številk, ki zaokrožajo zahtevnost pridobitve naziva psihoterapevt, ki ga dr. Jelen Sobočan brez zadržka ali kančka dvoma postavi na raven nezmožnosti vodenja psihoterapevtskega procesa. Moj vložek za pridobitev EDP je zahteval 2382 ur (izključno) psihoterapevtskega izobraževanja, 125 ur praktičnega dela s klienti pod supervizijo, 279 ur supervizije, 515 ur osebne izkušnje, 2390 ur psihoterapevtske prakse in 279 ur supervizijske prakse. Po pridobitvi EDP, ki omogoča samostojno opravljanje psihoterapevtskega dela, se izobraževanje, izpopolnjevanje in delo na sebi ne konča. Na eni strani, ker je to odgovorno do sebe in posameznikov s katerimi delamo, po drugi, ker se EDP na vsakih pet let obnavlja. Za podlajšanje EDP pa mora vsak kandidat kontinuirano obiskovati nadaljevalne in strokovne tečaje, izobraževanja in seminarje s področja psihoterapije, opraviti določeno število ur strokovne supervizije psihoterapevtske prakse in kolegialne intervizije, biti aktivni član ene od psihoterapetvskih organizacij itd. Kakšna in kje pridobljena izobrazba za psihoterapevta je torej ločnica? Kdo odloča o tem, kateri normativi in standardi morajo biti zagotovljeni za strokovno in kakovostno opravljanje dela psihoterapevta? To niso zgolj tisti, ki izhajajo iz zdravstva, čeprav bi si to želeli. To smo mi vsi skupaj. To so tisti subjekti s polja psihoterapije, ki preko svojih predstavnikov predstavljajo psihoterapevtsko stroko na profesionalen, empirično podprt in etičen način.
Dr. Breda Jelen Sobočan vabi k samorefleksivni drži. Zdaj jaz njo vabim, da samorefleksivno razmisli o odstavku, ki ga je zapisala v uvodu svojega članka: »Dvom ni prijeten, je pa smiseln. Ko doživljamo sebe kot referenco, kaj pomeni prav in kaj narobe, ko sebe vidimo kot matrico za prav, je to prav gotovo od znotraj čisto resnični občutek, ki pa ni nujno resnica. Tako je treba dovolj dobro premisliti stališča, ki jih zastopamo. In ko imamo dokaze, ki so onkraj lastnega interesa, je važno, da jih jasno branimo.« “
Zapisala: Metka Furlani, psihoterapevtka