Avtorica: mag. Irena Zagajšek
Na filmskem večeru na SFU smo si ta mesec ogledali klasiko iz zlatega obdobja psihološkega realizma, film Kramer proti Kramerju (1979). To je tudi obdobje velikih igralskih dosežkov in tehnike igre imenovane »Method Acting«, ki omogoča igralcu oživljanje duha vloge (Stanislavski) in kreiranje emocije. Ogled filma se tako spremeni v doživljaj in čustven dogodek. Igralca Dustin Hoffman in Merly Streep sta nam to lepo demonstrirala.
Sledimo zgodbi poročenega para v trenutku, ko se mati umakne iz zakona in zapusti petletnega sina. Tema matere, ki zapusti mladoletnega otroka, je kontroverzna, česar se je režiser (Robert Benton) zavedal in je bil pri izboru igralke še posebej zahteven.
M. Streep je rahločutno odigrala stisko matere, ki jo je igralka, po lastnih besedah, doživela kot depresivno in na robu zloma. Gledalci podoživimo njene težave in lahko z njo tudi simpatiziramo.
Razvojna teorija in objektni odnosi
Joanna se je zelo verjetno zataknila v petem stadiju psihosocialnega razvoja, v katerem se, tako Erikson, oblikuje koherentni self in identiteta ali v neugodni razrešitvi zmeda in konfuznost.
Neustrezna razrešitev te faze naj bi se pri njej kazala v treh filmskih prizorih – na sodišču, kjer tožilec navaja, da ni zmogla obdržati službe ali odnosov, njen zakon pa je bil hkrati tudi njena najdaljša zveza. Šele po preselitvi v Kalifornijo je s pomočjo terapevta začela razumevati sebe in svoje potrebe. V zadnjem filmskem prizoru spozna, da kljub temu, da je bila ves čas doma, ni bila emotivno na voljo svojemu sinu in paradoksalno je bil njegov, službeno odsotni oče bolj dojemljiv za njegove potrebe kot pa prisotna mati.
V kontekstu nezmožnosti čustvenega predajanja otroku lahko pri Joanni sumimo tudi na sindrom mrtve matere, čeprav je to glede na njeno čustveno odzivnost manj verjetno. Ali pa film v tem ni dosleden. Žal, v filmu nimamo nobenega indica o njeni primarni družini, vendar je zelo verjetno, da so ženske, ki zapustijo otroke, ker jih v to prisili njihova notranja dinamika in neodzivnost okolja, zelo verjetno utrpele ponavljajoče se travmatske dogodke.
Za njenega moža lahko morda posumimo, da se je zataknil v šesti fazi razvoja po Eriksonovem modelu, kjer se v idealnih razmerah razvije zmožnost intimnosti, partnerstva in sodelovanja, neugodna razrešitev pa vodi v izolacijo in čustveno nepismenost. Oče uspe razviti čustveno komponento tako pri sebi kot pri svojem sinu in se z njim povezati.
Zeitgeist
Film je, kot se za umetnost spodobi, tudi odraz stanja duha in težnje po spremenjenih potrebah družine in partnerstva. Rahljanje patriarhata, ki služi tudi težnji kapitalizma, da se ženske zaposlujejo in ne ostajajo doma, je bil v času nastanka filma (1980) pomembna tema. Mnogo žensk je takrat uvidelo, da imajo izbiro.
»Ženska, ki je pod vtisom, da je skrb za otroke manjvredna naloga, ne bo mogla razviti sposobnosti, skrbnosti, razumevanja in sočutja in vse to je nujno potrebno, da damo otrokom dober začetek v življenju. Če sledimo vzrokom neuspehov v življenju, navadno odkrijemo, da mati ni pravilno izpolnjevala nalog, torej otroku ni dala dobrega začetka. Naloga matere je, da otroku omogoči prvo izkušnjo zaupanja v človeka, nato pa mora biti pripravljena to izkušnjo in prijateljstvo širiti, dokler končno ne zajame vseh ljudi.” (U. Battelino, 2021)
Kljub odločitvi sodišča, da naj otrok ostane pri materi, pa se Joanna odloči, da je »za otroka najbolje«, da ostane pri očetu. Njena odločitev pa med publiko, na projekciji na SFU, ni doživela toplega sprejema. Njen razlog za odhod ni bil dovolj tehten. Verjetno je takšno stališče tudi posledica ozaveščanja javnosti glede negativnih učinkov pogostih ali dolgotrajnejših materinih odsotnost, posebej za majhne otroke in dojenčke.
V filmu Joanna na koncu sprejme odločitev, da njen sin že ima dom in stabilnost pri očetu in umakne zahtevo, da bi se sin preselil k njej. Morda je ta razrešitev optimalna, glede na njeno anamnezo. Glede na epidemijo narcisističnih mater, ki smo ji priča zadnje desetletje, bi bilo pravzaprav smiselno, da bi si pričujoči film ogledali tudi na fakultetah za socialno delo in na socialnih centrih.
Viri in literatura
Battelino. Urška. 2020. Zgodovina PA teorije, Predavanja PA 2.letnik. SFU Ljubljana.
Erikson. Erik. Model psihosocialnega razvoja.
Kramer vs. Kramer, a Psychological Perspective https://bonoazucar.wordpress.com/2014/02/01/kramer-vs-kramer-a-psychological-perspective/Downloaded 20.4.2023